torek, 17. junij 2014

Drevo

Drevo je raslo stoletja.
Bogata krošnja te varuje.
Zahvali se za senco, ki jo
meče nate.

Obsedi pod drevesom.
Dihaj mir.
Ne trepetaj pred samoto.

Glej, bliža se roj metuljev!

In za njimi bo morda še kdo
pristopil k tebi
v hlad.

Bitje, ki bi rado delilo tišino.
Žival ali človek,
to niti ni pomembno.

Ostani pod drevesom.
Kdor prisede, je dobrodošel gost.




Drage in dragi, najprej dolgujem prisrčno zahvalo za topel odziv na prvi (in do zdaj edini) Utrinek, ki je ugledal luč medmrežja marca. Mnogi ste mi pisali, da bi radi brali še kaj podobnega ... Od plezanja na Goro, ki je na tem mestu stala kar tri mesece, ste bržkone že utrujeni - v poletni vročini bo morda prijalo obsedeti pod drevesom. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

Gora, drevo, jezero, potok in oblak so podobe, ki najpogosteje naseljujejo moj notranji svet. Če zaprem oči in se potopim v tišino, se vedno znova pojavijo - in z njimi določena stanja, razpoloženja, občutja, tudi sporočila. Drevo je povezano z občutki pokončnosti, trdnosti, varnosti, avtonomnosti in nevsiljive prisotnosti.

V tradicijah, ki negujejo meditacijo, so drevesa posebej pomembna. Buda je doživel razsvetljenje pod drevesom bodhi (bodha je sicer tudi ena od sanskrtskih besed za zavest(nost), sorodna slovenski "budnosti"), ki ga v indijski Bodhgayi še danes častijo ... Kot bi drevo in človek s skupnimi močmi, v globokem zavezništvu presegla, kar ju na videz omejuje in soustvarila pris(o)tnost, ki bo druga bitja pojila in navdihovala še tisoče let. A človeško telo le za kratek hip sodeluje v veličastni predstavi življenja, drevo pa v ugodnih okoliščinah šelesti mnogo dlje.

Drevo je raslo stoletja. V tem smislu drevo tudi simbolizira tradicije, ki nas presegajo. Ki koreninijo daleč pred našim časom in bodo žive tudi še, ko nas ne bo več. Tradicije lahko postanejo rigidne in okostenele, a tu mislim na tisto, kar je v tradicijah pristno in živo. Naj gre za umetnost, filozofijo, duhovna izročila (če naštejem samo tisto, kar mi je osebno najljubše), vse to so bogata drevesa. V njihovi senci je mogoče obsedeti kot v zatočišču pred prevladujočo vročico plehkosti in neumnosti. 

Dobro je zavestno obsedeti - ali vsaj posedeti - v tej senci. Pogosto nas je strah, da bomo osamljeni in prezrti, če se umaknemo pred histeričnim vreščanjem sveta, pred podganjo dirko nesmiselne tekmovalnosti, pred tistim, kar se nam upira, a se prepričujemo, da je neizbežno. Pogosto ni neizbežno. Z nekaj domišljije in poguma je mogoče živeti veliko bolj svojstveno, kot smo večinoma pripravljeni verjeti. Je pa res, da nas bodo lovorike, ki so jih deležni zmagovalci na semnju ničevosti (bogastvo, slava, oblast), zelo verjetno obšle. 

A senca drevesa ponuja drugačne nagrade - počivanje v občutenju osupljive lepote, trenutke navdiha ... in prijateljstva, ki jih oživlja globoka bližina. 

Naj jih bo vaše poletje polno!

P.S.: Ob tej drevesni tematiki naj dodam še klic k obnovi dejanskih gozdov po žledolomu - akcijo organizirajo Taborniki v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije. Z enim SMS-om lahko donirate 1Eur za nakup drevesnih sadik. "Od junija do septembra na številki 1919 s ključno besedo GOZD zbiramo sredstva za nakup sadik. Za obnovo 900 ha gozdov bi potrebovali kar 2,2 milijona sadik," pravijo. Več na http://www.obnovimo-gozdove.si/






petek, 21. marec 2014

Gora

Odpravi se na goro.

Ozka strma pot pripelje
nad oblake.

Kakšna jasnina!

Vdihni polna pljuča živosti.
Ovij se v sončni sij.
Grel te bo, ko bo treba
nazaj v Megleno deželo.

Vsak dan se vračaj na goro.
Pusti Megleno deželo pod seboj.





Vsi imamo svojo goro. In če je nimamo, bi jo morali nujno najti! Gora je zame simbol česarkoli, kar nas pripelje v stik s sabo. V stanje občutenja miru in tišine, od koder se odpira drugačen pogled. Moja poglavitna "gora" je meditacija.

Na goro praviloma vodijo ozke poti, po katerih moramo sami, po njih je težko ali nemogoče hoditi vštric. Pot je strma in zahteva trud - če ne drugega, vsaj trud, da si vzamemo čas za svojo "goro", kar je v podivjanem sodobnem tempu pogosto celo najtežje od vsega. Je pa dragoceno, drznem si celo trditi, da neprecenljivo ... Pot na goro pripelje nad oblake, ki sicer polnijo našo vsakdanjost, nam meglijo pogled in ožijo perspektivo.

Tako se odpre jasnina. S točke miru vidimo in čutimo jasno.

Ne samo jasno, tudi živo. Stik s seboj je občutje močno povečane živosti, svobode in vedrine. Občutek, da smo nekje, kjer je varno vdihniti s polnimi pljuči. Kjer se lahko pogrejemo ob žarenju tega, kar najbolj zares smo. Dobro je za lep kos časa ostati v tem stanju in si zapomniti, kaj nam govori. To nas bo hranilo in nam dajalo moč, ko se bomo vrnili v Megleno deželo "normalnega" življenja, v kakofonijo nasprotujočih si glasov, ki pa enoglasno grozijo, da nismo dovolj, da nimamo dovolj, da se mudi, da je treba storiti več in hitreje, zadostiti parametrom uspeha, kot si ga predstavlja kričeči svet. Ni nujno, da je Meglena dežela samo zunaj - hujša je megla, ki naseljuje našo notranjost, pa naj je prišla od koderkoli že. Pred to meglo se je treba umakniti na goro.

In na goro se je treba vračati. Nujno si je vsak dan podariti priložnost, da se umaknemo pred meglo skrbi in stisk. Kdo ve, nekega dne se bodo morda naveličale naše vztrajnosti, se razkadile in prostor, ki ga zasedajo, prepustile Svetlobi.

P.S.: Če želite tudi finančno podpreti nastajanje Utrinkov, kliknite rumeni gumb "Donate" na vrhu strani in vnesite želeni znesek. Hvala!