Utrinki odslej na moji spletni strani!

Z letom 2016 bodo Utrinki v tej obliki ugasnili - a brez skrbi, ne bo jih konec, le reinkarnirali se bodo! Vse moje prebliske in utrinke boste odslej lahko brali na enem mestu - na moji prenovljeni spletni strani www.tinakosir.si

Se beremo!

Na zlatem oceanu

Glej, kako se svet raztaplja

v zlatem oceanu.

Kar se je zdelo trdno,

se razklepa v objemu širjav.

Mehki ples meglic

se podi čez obzorje.

Prostranost se diha, čuti,

okuša medeno teksturo

svojih nepreštevnih podob.

Na robu današnjega jutra se je utrnil prav morsko-oceanski utrinek, čeprav nisem ob morju, kot v tem letnem času sicer ne bi bilo čudno, ampak sem to poletje "obsojena" na bivanje med štirimi stenami (z občasnimi kratkimi pobegi na gorski zrak) in prebijanje skozi gore strokovne literature, od koder se vsebina počasi pretaka v moj doktorat v nastajanju (in nekaj "izvirnih znanstvenih člankov", ki jih je treba ob tem še spisati). Kar zveni kot precej dolgočasen obet, pa dejansko odpira vrata globljemu razumevanju in omogoča osupljiv razgled nad oceanskim prostranstvom zavesti. Brskanje po knjigah, zame nikoli ni bilo suhoparno početje, ki bi me preobrazilo v živega mrtveca, ampak vznemirljiva raziskovalna pustolovščina, globoko prepletena z življenjem samim. Študij indijske filozofije (in kulture nasploh) se staplja z mojo jogijsko-meditativno prakso, jogijsko-meditativna praksa navdihuje študijske podvige - oboje pa je v nenehnem dialogu z vsem ostalim, kar doživljam.

Utrinke pišem hitro, brez refleksije, takoj po jutranji jogijski praksi, lovim podobe, razpoloženja, uvide, ki so se pojavili - včasih hipno, včasih kot daljše, globoko, stabilno stanje zavesti, iz katerega se je treba zelo počasi ponovno uglasiti s frekvencami podnevnega življenja, ki mu tempo narekujejo opravki. Šele ko jih prepisujem (v lepši zvezek, v računalniški dokument ali na ta blog) ob tem razmišljam, od kod so se prikradli. V temle utrinku, se mi zdi, se izrazito zrcali filozofija kašmirskega šivaizma, ki ji je namenjeno moje doktorsko raziskovanje. Po drugi strani pa me ta filozofija zanima prav zato, ker je blizu mojemu doživljanju - po eni strani mi ga pomaga razumeti, po drugi strani pa ga poglablja, odpira poti, ki vodijo še dlje. (Kašmirskemu šivaizmu je sicer posvečen moj angleški blog, ki ga sploh ne pišem pridno in redno, imam pa seveda trdni namen, da se poboljšam.)

Glej, kako se svet raztaplja

v zlatem oceanu.

Poglabljanje meditativnega procesa, pot navznoter, osebno pogosto doživljam kot občutek raztapljanja - misli, podob, prepričanj, ki tvorijo naše dojemanje sveta. Tako se "svet raztaplja". 

Kar se je zdelo trdno,

se razklepa v objemu širjav.

Ko se začnemo spogledovati z meditacijo, ti občutki (vsaj po mojih izkušnjah in izkušnjah mnogih, ki jih poznam), niso vedno prijetni, ravno nasprotno, ponavadi po začetnih "medenih tednih", ko praksa deluje blago pomirjujoče, nastopi obdobje, ko znajo biti globine strašljive, saj se zdi, da nas bodo temne, divje vode nezavednega požrle ... Od nekod se vzamejo tesnoba, strahovi, žalost, jeza, zamere, za katere raje ne bi vedeli. Do njih je dobro biti spoštljiv in se počasi, v majhnih dozah, a vztrajno soočati z njimi. Skozi leta se je mogoče navaditi mirno obsedeti z njimi in jim pustiti, da plešejo svoj ples - in počasi se, vsaj včasih, vsaj za trenutek, tudi te grozovite notranje sile raztopijo v nečem neizmerno prostranem in globokem ... in čud(ež)no živem. Od strašnega notranjega razgrajanja, ki nas je bremenilo, ostane nekaj veliko bolj blagega. 

Mehki ples meglic

se podi čez obzorje.

Ni nujno, da miselne vsebine v globljih meditativnih stanjih povsem potihnejo, izgubijo pa uničevalni naboj. Mogoče jih je opazovati z radovednostjo in čudenjem ... Od kod prihajajo? Čigave so? Kdo je ta, ki opazuje? Kdo je, ki se čudi? 

Prostranost se diha, čuti,

okuša medeno teksturo

svojih nepreštevnih podob.

Lovljenje mavričnih kač

Hlepenje po razsvetljenju je eden najmogočnejših okov.

Z blaznim pogledom hlastati

za prividom ključev,

ki obetajo osvoboditev mavričnih kač.

Naprezanje na natezalnici, da bi premagali

sile stvarstva in ušli iz skupnosti reči.

Torej?

Raje prebuditi se s soncem pod trepalnicami

in z njegovo toplino rahljati

bregove rek.

Oddihniti krčeviti stisk,

zmehčati se v tok

in zreti vedno globlje

med srebrne niti

sveta,

začudeno,

osuplo

v živo Sijanje.

Drevo

Drevo je raslo stoletja.
Bogata krošnja te varuje.
Zahvali se za senco, ki jo
meče nate.

Obsedi pod drevesom.
Dihaj mir.
Ne trepetaj pred samoto.

Glej, bliža se roj metuljev!

In za njimi bo morda še kdo
pristopil k tebi
v hlad.

Bitje, ki bi rado delilo tišino.
Žival ali človek,
to niti ni pomembno.

Ostani pod drevesom.
Kdor prisede, je dobrodošel gost.

Drage in dragi, najprej dolgujem prisrčno zahvalo za topel odziv na prvi (in do zdaj edini) Utrinek, ki je ugledal luč medmrežja marca. Mnogi ste mi pisali, da bi radi brali še kaj podobnega ... Od plezanja na Goro, ki je na tem mestu stala kar tri mesece, ste bržkone že utrujeni - v poletni vročini bo morda prijalo obsedeti pod drevesom. Dobesedno in tudi v prenesenem pomenu.

Gora, drevo, jezero, potok in oblak so podobe, ki najpogosteje naseljujejo moj notranji svet. Če zaprem oči in se potopim v tišino, se vedno znova pojavijo - in z njimi določena stanja, razpoloženja, občutja, tudi sporočila. Drevo je povezano z občutki pokončnosti, trdnosti, varnosti, avtonomnosti in nevsiljive prisotnosti.

V tradicijah, ki negujejo meditacijo, so drevesa posebej pomembna. Buda je doživel razsvetljenje pod drevesom bodhi (bodha je sicer tudi ena od sanskrtskih besed za zavest(nost), sorodna slovenski "budnosti"), ki ga v indijski Bodhgayi še danes častijo ... Kot bi drevo in človek s skupnimi močmi, v globokem zavezništvu presegla, kar ju na videz omejuje in soustvarila pris(o)tnost, ki bo druga bitja pojila in navdihovala še tisoče let. A človeško telo le za kratek hip sodeluje v veličastni predstavi življenja, drevo pa v ugodnih okoliščinah šelesti mnogo dlje.

Drevo je raslo stoletja. V tem smislu drevo tudi simbolizira tradicije, ki nas presegajo. Ki koreninijo daleč pred našim časom in bodo žive tudi še, ko nas ne bo več. Tradicije lahko postanejo rigidne in okostenele, a tu mislim na tisto, kar je v tradicijah pristno in živo. Naj gre za umetnost, filozofijo, duhovna izročila (če naštejem samo tisto, kar mi je osebno najljubše), vse to so bogata drevesa. V njihovi senci je mogoče obsedeti kot v zatočišču pred prevladujočo vročico plehkosti in neumnosti. 

Dobro je zavestno obsedeti - ali vsaj posedeti - v tej senci. Pogosto nas je strah, da bomo osamljeni in prezrti, če se umaknemo pred histeričnim vreščanjem sveta, pred podganjo dirko nesmiselne tekmovalnosti, pred tistim, kar se nam upira, a se prepričujemo, da je neizbežno. Pogosto ni neizbežno. Z nekaj domišljije in poguma je mogoče živeti veliko bolj svojstveno, kot smo večinoma pripravljeni verjeti. Je pa res, da nas bodo lovorike, ki so jih deležni zmagovalci na semnju ničevosti (bogastvo, slava, oblast), zelo verjetno obšle. 

A senca drevesa ponuja drugačne nagrade - počivanje v občutenju osupljive lepote, trenutke navdiha ... in prijateljstva, ki jih oživlja globoka bližina. 

Naj jih bo vaše poletje polno!

P.S.: Ob tej drevesni tematiki naj dodam še klic k obnovi dejanskih gozdov po žledolomu - akcijo organizirajo Taborniki v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije. Z enim SMS-om lahko donirate 1Eur za nakup drevesnih sadik. "Od junija do septembra na številki 1919 s ključno besedo GOZD zbiramo sredstva za nakup sadik. Za obnovo 900 ha gozdov bi potrebovali kar 2,2 milijona sadik," pravijo. Več na http://www.obnovimo-gozdove.si/

Gora

Odpravi se na goro.

Ozka strma pot pripelje
nad oblake.

Kakšna jasnina!

Vdihni polna pljuča živosti.
Ovij se v sončni sij.
Grel te bo, ko bo treba
nazaj v Megleno deželo.

Vsak dan se vračaj na goro.
Pusti Megleno deželo pod seboj.

Vsi imamo svojo goro. In če je nimamo, bi jo morali nujno najti! Gora je zame simbol česarkoli, kar nas pripelje v stik s sabo. V stanje občutenja miru in tišine, od koder se odpira drugačen pogled. Moja poglavitna "gora" je meditacija.

Na goro praviloma vodijo ozke poti, po katerih moramo sami, po njih je težko ali nemogoče hoditi vštric. Pot je strma in zahteva trud - če ne drugega, vsaj trud, da si vzamemo čas za svojo "goro", kar je v podivjanem sodobnem tempu pogosto celo najtežje od vsega. Je pa dragoceno, drznem si celo trditi, da neprecenljivo ... Pot na goro pripelje nad oblake, ki sicer polnijo našo vsakdanjost, nam meglijo pogled in ožijo perspektivo.

Tako se odpre jasnina. S točke miru vidimo in čutimo jasno.

Ne samo jasno, tudi živo. Stik s seboj je občutje močno povečane živosti, svobode in vedrine. Občutek, da smo nekje, kjer je varno vdihniti s polnimi pljuči. Kjer se lahko pogrejemo ob žarenju tega, kar najbolj zares smo. Dobro je za lep kos časa ostati v tem stanju in si zapomniti, kaj nam govori. To nas bo hranilo in nam dajalo moč, ko se bomo vrnili v Megleno deželo "normalnega" življenja, v kakofonijo nasprotujočih si glasov, ki pa enoglasno grozijo, da nismo dovolj, da nimamo dovolj, da se mudi, da je treba storiti več in hitreje, zadostiti parametrom uspeha, kot si ga predstavlja kričeči svet. Ni nujno, da je Meglena dežela samo zunaj - hujša je megla, ki naseljuje našo notranjost, pa naj je prišla od koderkoli že. Pred to meglo se je treba umakniti na goro.

In na goro se je treba vračati. Nujno si je vsak dan podariti priložnost, da se umaknemo pred meglo skrbi in stisk. Kdo ve, nekega dne se bodo morda naveličale naše vztrajnosti, se razkadile in prostor, ki ga zasedajo, prepustile Svetlobi.

P.S.: Če želite tudi finančno podpreti nastajanje Utrinkov, kliknite rumeni gumb "Donate" na vrhu strani in vnesite želeni znesek. Hvala!