Glej, kako se svet raztaplja
v zlatem oceanu.
Kar se je zdelo trdno,
se razklepa v objemu širjav.
Mehki ples meglic
se podi čez obzorje.
Prostranost se diha, čuti,
okuša medeno teksturo
svojih nepreštevnih podob.
Na robu današnjega jutra se je utrnil prav morsko-oceanski utrinek, čeprav nisem ob morju, kot v tem letnem času sicer ne bi bilo čudno, ampak sem to poletje "obsojena" na bivanje med štirimi stenami (z občasnimi kratkimi pobegi na gorski zrak) in prebijanje skozi gore strokovne literature, od koder se vsebina počasi pretaka v moj doktorat v nastajanju (in nekaj "izvirnih znanstvenih člankov", ki jih je treba ob tem še spisati). Kar zveni kot precej dolgočasen obet, pa dejansko odpira vrata globljemu razumevanju in omogoča osupljiv razgled nad oceanskim prostranstvom zavesti. Brskanje po knjigah, zame nikoli ni bilo suhoparno početje, ki bi me preobrazilo v živega mrtveca, ampak vznemirljiva raziskovalna pustolovščina, globoko prepletena z življenjem samim. Študij indijske filozofije (in kulture nasploh) se staplja z mojo jogijsko-meditativno prakso, jogijsko-meditativna praksa navdihuje študijske podvige - oboje pa je v nenehnem dialogu z vsem ostalim, kar doživljam.
Utrinke pišem hitro, brez refleksije, takoj po jutranji jogijski praksi, lovim podobe, razpoloženja, uvide, ki so se pojavili - včasih hipno, včasih kot daljše, globoko, stabilno stanje zavesti, iz katerega se je treba zelo počasi ponovno uglasiti s frekvencami podnevnega življenja, ki mu tempo narekujejo opravki. Šele ko jih prepisujem (v lepši zvezek, v računalniški dokument ali na ta blog) ob tem razmišljam, od kod so se prikradli. V temle utrinku, se mi zdi, se izrazito zrcali filozofija kašmirskega šivaizma, ki ji je namenjeno moje doktorsko raziskovanje. Po drugi strani pa me ta filozofija zanima prav zato, ker je blizu mojemu doživljanju - po eni strani mi ga pomaga razumeti, po drugi strani pa ga poglablja, odpira poti, ki vodijo še dlje. (Kašmirskemu šivaizmu je sicer posvečen moj angleški blog, ki ga sploh ne pišem pridno in redno, imam pa seveda trdni namen, da se poboljšam.)
Glej, kako se svet raztaplja
v zlatem oceanu.
Poglabljanje meditativnega procesa, pot navznoter, osebno pogosto doživljam kot občutek raztapljanja - misli, podob, prepričanj, ki tvorijo naše dojemanje sveta. Tako se "svet raztaplja".
Kar se je zdelo trdno,
se razklepa v objemu širjav.
Ko se začnemo spogledovati z meditacijo, ti občutki (vsaj po mojih izkušnjah in izkušnjah mnogih, ki jih poznam), niso vedno prijetni, ravno nasprotno, ponavadi po začetnih "medenih tednih", ko praksa deluje blago pomirjujoče, nastopi obdobje, ko znajo biti globine strašljive, saj se zdi, da nas bodo temne, divje vode nezavednega požrle ... Od nekod se vzamejo tesnoba, strahovi, žalost, jeza, zamere, za katere raje ne bi vedeli. Do njih je dobro biti spoštljiv in se počasi, v majhnih dozah, a vztrajno soočati z njimi. Skozi leta se je mogoče navaditi mirno obsedeti z njimi in jim pustiti, da plešejo svoj ples - in počasi se, vsaj včasih, vsaj za trenutek, tudi te grozovite notranje sile raztopijo v nečem neizmerno prostranem in globokem ... in čud(ež)no živem. Od strašnega notranjega razgrajanja, ki nas je bremenilo, ostane nekaj veliko bolj blagega.
Mehki ples meglic
se podi čez obzorje.
Ni nujno, da miselne vsebine v globljih meditativnih stanjih povsem potihnejo, izgubijo pa uničevalni naboj. Mogoče jih je opazovati z radovednostjo in čudenjem ... Od kod prihajajo? Čigave so? Kdo je ta, ki opazuje? Kdo je, ki se čudi?
Prostranost se diha, čuti,
okuša medeno teksturo
svojih nepreštevnih podob.
